Beseda in slika: Alek Veljoković (Rustika travel)

Že kot otrok sem vedno rad hodil po gorah vzhodne Srbije. Ta prostrani prostor večinoma nenaseljene divjine je zatočišče za vse ljubitelje svobode, ki želijo izgubiti vse povezave s sodobno civilizacijo in njenimi pravili. Pravzaprav je to eden redkih krajev v Evropi, kjer imate še vedno velike kose zemlje, ki so popolnoma izven mobilnega dosega, tako da res nimate niti najmanjšega pojma, kaj se dogaja v zunanjem svetu.

Ni samo pusto, ampak je tudi osupljivo lepo. Ta lepota pravzaprav izvira iz raznolikosti in iz bogastva različnih razgledov, ki jih tam doživiš. Od reke Donave in njene soteske Železna vrata, kjer je vzklila prva evropska civilizacija, čez goste gozdove južno od nje, največje v Evropi, ki se skrivajo do osupljivih naravnih umetnin v obliki naravnih kamnitih lokov v rečnih dolinah, čudovitih kanjonov, kot je Lazarjev ali reke Temštice, do neskončnih visokogorskih grebenov Stare planine, številnih gorskih rek in jezer, lahko se kar izgubiš v vsej tej lepoti in pozabiš na čas in urnike. Po mojem mnenju vzhodni del Srbija je najbolj skrivnostna in privlačna, kjer leži najjužnejši vrh Karpatov in legende o avtohtonih Vlahih, ki so tam živeli že od poganskih časov. Drugi razlog je dejstvo, da je gostota prebivalstva v vzhodni Srbiji skoraj štirikrat nižja kot v preostalem delu države.

To nam prinaša velike dele popolnoma nenaseljenega ozemlja za potepanje in raziskovanje. Srbija zagotovo ni za slabovidne, še posebej za tiste popotnike, ki so odločeni, da tam zaščitijo svoje novo pridobljene 4×4 pred umazanijo. Če pa uživate v neskončnem raziskovanju, poskušate ugotoviti, kam bi vas peljala kakšna pozabljena cesta, ne oklevate pri uporabi vitla in tudi (pogosteje) motorne žage, se vozite več dni, ne da bi imeli možnost dopolniti zaloge ali natočiti gorivo, in spite v kakšnem avtentični, pusti divji kampi, to je kraj, ki vam bo ponudil izkušnjo življenja! Podajte se globlje v divjino. Gore Kucaj ponujajo največje nenaseljeno ozemlje v Srbiji – 50 × 50 km, v bistvu 2.500 kvadratnih kilometrov popolnoma nenaseljenega gorska divjina. Nobenih mest, nobenih vasi, ničesar! Le občasna lovska koča in tu in tam kakšna pastirska koča.

Beljanica je najvišji in najhladnejši del Kučaja. Temperature pod ničlo tam vztrajajo podnevi in ​​ponoči od decembra do konca marca, sneženje, ki ga prejme, pa se preprosto ne stopi pred pomladjo. To pomeni, da Beljanica pozimi zelo hitro postane neprehodna. Prav skozi osrčje Kučaja. Če se odločite potovati južneje, proti Stari ali Suvi planini, ali še dlje, do pogorja Kucaj, ki poteka od skrajnega severozahoda proti jugovzhodu, ne boste razočarani, saj ponuja nekaj neverjetnih razgledov in stez za štirikolesni pogon. .

S številnimi turističnimi možnostmi se lahko držite nekoliko bolj proti zahodu proti slapu Prskalo in čez lovišče Valkaluci proti Veliki Brezovici in doživite največji travnik na Kucaju. Lahko pa se odločite za manj znano pot po prečudoviti dolini reke Kločanice in nato nadaljujete skozi najgosteje gozdove Kučaja ter pot zaključite s spustom po 25 km dolgi dolini Radovanske reke.

Lazarjev kanjon

Lazarjev kanjon, ki se ponaša z 10 km dolgo razpoko v zemeljski skorji na skrajni vzhodni strani Kučajskega pogorja, med grebenom Malinika in Dubašnico, je eden mojih najljubših krajev v Kučajskem pogorju. Ob robovih kanjona je veliko spektakularnih slikovitih razglednih točk, a zame ena izstopa iz množice, in to je Kovej, kjer ima družina Mustecic iz vasi Zlot srečo, da ima najlepši del te očarljive dežele. Zato sem preprosto rad njihov gost, uživam v njihovi kulinariki in gostoljubju ter fotografiram nepozabne fotografije z njihovih številnih razglednih točk. Odlična razgledna točka je z grebena Malinik.

Sveta Gora Rtanj

Rtanj, dominantna gora v srbskem delu Karpatov, je osupljiva znamenitost, s katere koli strani jo opazujete. S severa in juga obdan z globokimi, širokimi dolinami, je osupljiv prizor s skoraj popolno piramidno obliko njegovega najvišjega vrha Šiljak. Glavna zvezda številnih fotografij sončnega zahoda, ta gora je verjetno najbolj kontroverzen kraj v vzhodni Srbiji, domnevno gosti nadnaravne dogodke in je celo povezana z nezemljani, nekateri trdijo tudi, da je pravzaprav največja piramida služkinja na planetu, zgrajena l. starodavni časi.

Vse do vrha Rtnja se ne morete peljati, ker je preveč tvegano, pa tudi zato, ker je osrednji del grebena Rtanj strogo zavarovano območje. Vožnja po okolici Rtnja, s katerekoli strani se mu približate, je res vzneseno doživetje. Obstajajo odlični divji kampi s čudovitim razgledom, če imate čas, lahko odkrijete tudi nekaj dobro skritih kampov globokih gozdov.
Priprave na simfonijo Stare planine

Ko se pripravljam na vstop na Staro planino, sta še dve mesti, ki ju je vredno obiskati, preden pridem do mesta Knjaževac, ki je ključno mesto za oskrbo in polnjenje goriva na poti do Stare planine.

Gora Tupižnica je pravzaprav rahel ovinek proti severu, vendar je vredna še enega spektakularnega sončnega zahoda. Gore so spektakularne, večina jih je popolnoma porasla z rastlinjem. Tako zaraščena, da je pravzaprav ne more uspešno prečkati vozilo, pa tudi če jo prečkate peš, se pripravite na hud boj s trnjem in grmovjem.

Pravzaprav je edina racionalna pot do njega po pol asfaltirani cesti do najvišjega vrha, kjer je postavljenih več telekomunikacijskih anten. Tik pred antenami se proti severozahodu odcepi makadamska cesta, ki na koncu doseže več travnikov in preide tik ob spektakularno zahodno kamnito steno. Tukaj lahko parkirate svoje vozilo in uživate v nepozabnem pohodu po kamnitem grebenu, bodisi proti jugu proti vrhu ali proti divjemu severnemu koncu. Če pobrskate po travniku, boste odkrili tudi zelo spektakularno jamo.

A pozor – nevarno je poskušati splezati brez plezalne opreme! Če se ne odločite za nočitev na Tupiznici, se lahko le skotalite po mirni makadamski cesti proti vasi Stogazovac, tik pred tem pa Prispeli boste do vasi, kjer se splača ustaviti in si ogledati edinstven kratek skalnat kanjon z imenom Ždrelo, ki na svojih pečinah skriva cerkev in res privlačno razgledno točko. Kaj pa Stara planina? No, to je dolga zgodba, ki je ni mogoče skrajšati. Zato ga puščam za drugi del zadnje oaze svobode!